Piše: Tino Mamić Človek se zelo hitro nauči, že kot otrok, da na svetu živijo materialisti in idealisti. Eni, ki vse presojajo sebično, drugi, ki delajo tudi za skupno dobro. Eni, ki govorijo, a v trenutku odločitve zatajijo, in drugi, ki se izpostavijo in žrtvujejo v skupno dobro. Spominjam se, kolikokrat smo se kot mulci kaj dogovorili in dogovor sklenili celo z rokovanjem in kako otroško prisego. Kot je sekanje rok s strašljivim izrekom "oče-mati-smrt". A kolikokrat so se vsi ti dogovori izkazali za prazne marnje! Posebno se je to rado izjalovilo, ko smo se dogovorili, da bomo skupaj pretepli kakega močnejšega ali starejšega pretepača, da se ne bo več znašal nad nami. Kako se v takšnih primerih solidarnost v delčku sekunde razblini. Mahoma izgine, kot bi je nikoli sploh ne bilo. Zgodilo se mi je nekoč, da smo tako napadli agresivnega sošolca. Preventivna vojna se temu reče v politiki. A sem ostal sam. V njegovo veliko začudenje, saj sem imel precej manj kilogramov kot on, in to v ot požareport več »