Nizka samopodoba desnosredinskih strank je še danes rak rana slovenske demokracije. Piše: Tino Mamić V povojni Avstriji, denacificirani in demokratizirani, so si glavne položaje v državi delili na pol. Imeli so namreč dve glavni politični stranki in dva svetovnonazorska politična tabora. Pol je šlo socialdemokratom, pol ljudski stranki. Ker na državni železnici niso imeli dveh direktorskih mest, so si izmislili opravilno povsem nepotrebno funkcijo poddirektorja in mu podelili pooblastila samo zato, da je lahko vsak tabor imel svojega direktorja. Danes, nekaj desetletij kasneje, se tej anekdoti smejimo. Pa se ne bi smeli. Mi namreč še niti tam nismo. DEMOKRATIZACIJA TRAJA IN TRAJA Demokratizacija je dolgotrajna. Da je kralj svojo absolutno oblast najprej prepustil stanovom – aristokraciji, duhovščini, nazadnje pa tudi meščanom in kmetom, je trajalo več stoletij. Da je oblast prevzelo ljudstvo tako kot v antični Karantaniji, je minilo celo tisočletje. Ponekod malo prej, ponekod malo ka požareport več »