Kategorija: Blogi Wed, 22 Nov 2017 15:00:00 +0100 Bilo je vroče poletno dopoldne v avtu brez klime, verjetno v poznih devetdesetih. Na sprednjih sedežih starši, na zadnji sedežih jaz in moji sestri. Starejša sestra Marion je vedno sedela na sredini, da midve z mlajšo sestro Katarino ne bi ušpičili kakšne bolj ali manj posrečene lumparije, ki bi se najverjetneje v roku dvajsetih minut končala z jokom. »Kdaj bomo tam?« se je glasilo klasično vprašanje, »Kdaj se bo videlo morje?«. »Peljemo se s hitrostjo 110 kilometrov na uro.« Se je iz sprednjih sedežev glasil hudomušen odgovor. Nastopila je tišina, začel se je lov na prometni znak. »Aha! Poglej, še 80 km do Kopra.« Zopet tišina - če v eni uri naredimo 110 kilometrov, pomeni, da je do morja manj kot 1 ura, mar ne? »Nič celih sedem ure.« ena ... delo več »