Kategorija: Komentarji Wed, 28 Jun 2017 15:00:00 +0200 Kot najstnik, obseden z zgodovino 20. stoletja, sem nekoč vprašal svojo zdaj že preminulo babico, kako je mogoče, da so ljudje v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila sama najstnica, na videz brezbrižno, prostovoljno, celo navdušeno stopali po poti, ki je, kot sem si predstavljal, tako očitno in nedvoumno vodila v drugo svetovno vojno, največjo morijo v zgodovini človeštva − doslej. Njen odgovor me je, mladostno naivnega, presenetil. Ne spomnim se natančno besed, a sporočilo za njimi je bilo jasno in je šlo nekako takole: »Na turbulentno dogajanje v tistih časih, tudi neposredno pred vojno, nismo gledali na tak način. Dogodke smo spremljali partikularno in nenehno nekako nagonsko upali, da se bodo pomirili, da se ne bo zgodilo najhujše ...«. Kar je bilo seveda točno to, kar se je zgodilo, ... delo več »